5 min. Biti starš sploh ni enostavno, predvsem ko z vsake strani poslušate nasvete o tem, kako kaj delati drugače in boljše. Resnica pa je, da je vzgojnih stilov kar nekaj in z gotovostjo se ne da določiti, kateri izmed njih je pravilen. To, kar ustreza eni družini, ni nujno, da deluje v drugi. Kateri vzgojni stil pa najbolje opiše vašo?
Svojim otrokom dovolite vse in jim dajete popolno svobodo? Ali pa ste preveč strogi in so tudi sladkarije pri vas skrbno odmerjene? Psihologi, pedagogi in mnogi drugi strokovnjaki že leta raziskujejo vzgojne stile, ki jih starši uveljavljajo. Na osnovi opazovanj vemo, da obstajajo stili, ki so več ali manj konsistentni.
4 vzgojni stili
Koncept štirih vzgojnih stilov je v 60. letih izdelala ameriška psihologinja Diana Baumrind. Ta je med svojo raziskavo opazovala otroke v vrtcu in njihovo vedenje, ki ga je potem primerjala z odnosom med otroki in njihovimi starši. Svojo pozornost je posvetila predvsem skrbi otrok, vzajemni komunikaciji, pričakovanjem staršev in načinu, s katerim so starši zahtevali disciplino in otrokom dajali možne kazni. Zanjo je bilo pomembno tudi to, na kakšen način so otroci staršem izkazovali ljubezen in naklonjenost in na kakšen način so jim predstavljali različne vrednote.
Z opažanjem je Diana Baumrind ugotovila, da so se v družinah najpogosteje pojavljali trije vedenjski vzorci – avtoritarni, avtoritativni, permisivni, zadnji zanemarjajoči, je bil dodan kasneje. Seveda, med temi štirimi stili obstajajo tudi prehajanja in kdaj pa kdaj se ne da točno določiti, da starši svojega otroka vzgajajo le z enim stilom.
Avtoritarni stil
Avtoritarni starši imajo v svojem domu točno določena pravila in zahteve glede otrok so postavljene izjemno visoko. S tem vzgojnim stilom je povezana tudi nizka občutljivost, ki je v ekstremnih primerih lahko enaka nič. Otroci, ki takšen vzgojni stil doživljajo na lastni koži, lahko občutijo odsotnost nadzora nad lastnim življenjem, nižjo samopodobo in pritisk staršev, ki povzroča stalni stres. Otroci, ki so vzgajani z avtoritarno, disciplinarno roko v družini nimajo skoraj nobene besede, kar v veliki večini primerov vodi k tesnobi in drugim psihološkim motnjam.
Avtoritarni stil v praksi in njegov vpliv na otroke
Na vprašanje »Zakaj?« otroci pogosto dobijo odgovor »Ker sem jaz tako rekel/-a«. Starši od otrok zahtevajo izpolnjene naloge, ki so nad njihovimi močmi, nimajo podpore staršev in so pogosto kaznovani tudi za malenkosti. Vse v vašem domu je načrtovano do zadnje sekunde in otroci nimajo pravice do lastnega mnenja. Res je, da so otroci, ki odraščajo z disciplinarnimi starši odlični študenti z izjemnimi rezultati, v družbi pa lahko delujejo kot stroji brez kančka empatije, domišljije in spontanosti. Tako vzgajani otroci se ali upirajo ali podrejajo. Imajo agresivna nagnjenja, v družbi prijateljev (če jih sploh imajo) so pogosto vodje.
Permisivni stil
Popolno nasprotje prvemu stilu je permisivni stil, ki ga najdete tudi pod pojmom popustljiv. Permisivni starši so izjemno občutljivi in srčni, med seboj in otroci redko ustvarjajo meje in nanje se pogosto lepi oznaka starš – najboljši prijatelj. Permisivni starši otrokom ne zmorejo reči ne, v njihovih domovih ne veljajo nobena pravila, kar pa lahko škodi. Starši se za vsako ceno želijo izogniti sporom z otroki in delajo kompromise le za to, da bi bili njihovi otroci srečni. Toleranten, popustljiv starš je izjemno dober v tolažbi, ima pa velike težave pri postavljanju meja.
Permisivni stil v praksi in njegov vpliv na otroke
Starši, ki svoje otroke vzgajajo permisivno, se v velikem loku izogibajo kaznim, tudi če je razlog za to vedno upravičen. Staršem je večinoma pomembno, da bi jih njihovi otroci imeli radi in jih dojemali kot najboljše prijatelje, kar je žal le v škodo splošnemu in osebnemu razvoju otrok. Tako vzgajani otroci rastejo brez kakršnih koli pravil, zato se v šoli bojujejo z odgovornostjo in lahko dosegajo slabše rezultate, saj jim manjka motivacije. Vendar pa nimajo težav s samozavestjo in navezovanjem socialnih stikov. Otroci permisivne starševske vzgoje imajo večinoma pozitiven odnos do življenja, ampak se vedejo nezrelo in impulzivno, manjka jim neodvisnost.
Zanemarjajoči stil
Temu stilu se pogosto reče tudi »nevključeno starševstvo«. Staršem praviloma potrebe njihovih otrok niso pomembne, jih zapostavljajo in svoje težave morajo reševati otroci sami. Aktivnosti z otroki jih ne zanimajo in z njimi preživijo le mela časa. Morda ste imeli občutek, da ni nič hujšega kot avtoritarni stil, v splošnem pa se za najhujšega smatra ravno zanemarjajoči. Starši se za otroke prav nič ne zanimajo, saj so zatopljeni v svoje delo ali konjičke, pogosto pa se zgodi, da za otroke nimajo zanimanja, saj jih niti niso želeli. Nevključeni starši otrok ne spodbujajo, jim ne izkazujejo ljubezni in jim posvečajo resnično minimalno pozornosti.
Zanemarjajoči stil v praksi in njegov vpliv na otroke
Zanemarjajoči starši so v življenjih otrok preprosto odsotni. Ne kaznujejo jih in jih niti ne hvalijo. Ne omogočajo jim nobenega pozitivnega zgleda in jim niti ne določajo pravil ali meja. Otroci, ki rastejo s takšnimi starši, imajo pogosto največ težav v vseh aspektih življenja. Ne znajo navezovati novih stikov, v šoli dosegajo slabe rezultate, imajo nizko samopodobo, trpi pa tudi njihovo psihično zdravje. Nimajo zanimanj in pogosto najdejo uteho v drogah in alkoholu.
Avtoritativni stil
Avtoritativni vzgojni stil je v osnovi idealni vzgojni način, ki prinaša ravnovesje med občutljivostjo, ljubeznijo in jasnimi pričakovanji, mejami in zahtevami. Avtoritativni starši otrokom omogočajo podporo in jih vodijo na poti skozi življenje, vendar na način, da se otrok počuti varno in ljubljeno. Avtoritativni stil je v svojem bistvu uravnotežena kombinacija avtoritarne in permisivne vzgoje. Med vzgojo, predvsem med postavljanjem meja in posledic vedenja, se upoštevajo tudi ideje in občutki otrok. Starši svoje otroke podpirajo in čeprav vztrajajo na spoštovanju pravil, so pripravljeni narediti izjeme. Otroci najdejo v starših oporo in se nanje lahko zanesejo.
Avtoritativni stil v praksi in njegov vpliv na otroke
V družini avtoritativnih staršev so dobrodošli vsi občutki, ampak ne vsako vedenje. Starši svoje otroke poslušajo, so empatični in jim pomagajo rešiti različne situacije. Prisotne so tudi kazni, vendar ustrezajo prestopku in jih običajno spremljajo razlage in nasveti, kako se temu v prihodnje izogniti. Otroci, ki jih vzgajajo avtoritativni starši spoštujejo pravila in so se zmožni s starši odkrito pogovoriti o prijetnih in manj prijetnih rečeh. Tako vzgojeni otroci imajo zdravo samopodobo, so empatični, neodvisni in delovni. Pri starših najdejo oporo, saj se ne bojijo izpolniti svojih lastnih sanj.
