Uspavanje dojenčka: ga pustiti, da se izjoče ali ga pomiriti?

Po otrokovem rojstvu se starši bojujejo z novim načinom življenja, ki ga pogosto moti vsaj en nepridiprav – jok. Medtem ko nekateri hitijo umiriti svojega malčka tudi pri najmanjšem znaku nemira, ga drugi pustijo da se izjoče. Prav o tem govori metoda kontroliranega joka oz. metoda, da se otroci izjočejo. Ste že slišali zanjo?

Vsem staršem je zagotovo znan scenarij uspavanja dojenčka. Po dolgih minutah (kdaj tudi urah) uspavanja, prigovarjanja, zibanja, vozičkanja in božanja otrok končno zaspi in vi si končno oddahnete. Vendar ne za dolgo, saj se malček že v naslednjem trenutku prebudi in začne jokati. Kaj pa zdaj? Boste takoj pritekli k njemu in mirno prenašali njegov jok in ga ne boste pustili, da se izjoče?

Ni tako enostavno

Prvič je o metodi pisal doktor Richard Ferber, po katerem je dobila tudi ime, znana pa je tudi kot cry-it-out metoda. V prvem planu gre za to, da pustite otroka, da se izjoče in postopoma nauči, da mora zaspati tudi brez prisotnosti staršev. Še preden to poskusite, morate biti seznanjeni z nekaterimi stvarmi. Prva je ta, da bo to trajalo nekaj časa. Velika verjetnost je, da vam to ne bo uspelo v enem dnevu, niti ne v dveh – to lahko traja tudi tedne. Ta metoda ni primerna za otroke kmalu po rojstvu, priporoča se šele v šestem mesecu. Prav tu pa leži kamen spotike. Otrok je v tem obdobju navajen, da ga uspavajo starši, s Ferberjevo metodo pa se mora od tega odvaditi.

Prespati celo noč? Nemogoče!

Dojenčki se rodijo z drugačnimi fiziološkimi potrebami, kot jih imajo odrasli, zato je nemogoče pričakovati, da bo vaš malček prespal celo noč že nekaj mesecev po rojstvu, predvsem ko ga še dojite. V zakup je treba vzeti dejstvo, da niti odrasel človek ne prespi polnih osem ur in če se ponoči prebudi, lahko brez težav zaspi nazaj. Pri otrocih pa je to malce drugače. Naravno je, da se otroci ponoči zbujajo, kdaj pa kdaj tudi večkrat. Skoraj vsi otroci naznanjajo to prebujanje in nezmožnost zaspati nazaj z jokom, s čimer kličejo starše na pomoč. Zdaj pa nastopi ta čas, ko morate zdržati in pustiti otroka brez vaše pomoči, ali pa ga odidete umiriti.

Pridem, ampak najprej se izjoči

Če ste do sedaj imeli občutek, da ima cry-it-out metoda dobesedni pomen, ni čisto tako. Cilj tej metode ni jok, ta je le neprijeten in predvsem neizbežen stranski produkt. Ko se vaš malček ponoči prebudi in začne jokati, ga za trenutek pustite, da se izjoče in ga pojdite umiriti šele po nekaj minutah. Z vsako naslednjo nočjo je treba te intervale podaljševati, torej prvo noč pustite otroka jokati 3 minute, naslednjo 5 minut in še naslednjo 7 minut. Ferber pri opisu te metode predpostavlja, da je otrokova zmožnost, da zaspi sam, pridobljena spretnost in metoda cry-it-out predstavlja najboljši način, kako jo doseči. Zelo pomembno je omeniti, da mora za uspešnost metode malček imeti nastavljen dnevni in nočni režim, zahvaljujoč čemur se »navadi« na spanje.

Nepotreben stres ali učinkovita metoda?

Osnoven podatek za vse starše, ki razmišljajo o uporabi Ferberjeve metode je, da se z njo pri otrocih viša raven stresnega hormona kortizola. Ta je višja tudi takrat, ko otrok ne joka več, saj po nekaj dneh že ve, da mama ne bo prišla. Res je, da se po nekem času ta raven spet ustali in otrok se uskladi z mamico, ki tega stresa ne čuti. Občutljive starše za uveljavitev tej metode odvrača tudi teh nekaj prejokanih noči in dejstvo, da dojenček ne ve, zakaj staršev ni in zakaj je prepuščen sam sebi. Dejstvo je, da mnogi starši to metodo joka hvalijo, drugi pa jo zavračajo in jo imajo bolj za barbarsko kot učinkovito.

Metoda joka vs. metoda brez solz

Medtem ko je metoda cry-it-out zasnovana na principu samostojnosti otroka, je metoda no-tears, torej brez solz, drugačnega stališča. Po mnenju mnogih staršev in tudi strokovnjakov, se pri tej metodi poglablja odnos starš-otrok, saj starši takoj reagirajo na otrokov jok in ga pridejo pomirit. Pristaši te metode jo sicer dojemajo kot dlje trajajočo, hkrati pa povzroča manj stresa za obe strani. Nasprotniki metode brez solz pa spet govorijo o dolgotrajni odvisnosti otroka od staršev.

Videti je, da so pri uspavanju otrok starši razdeljeni v dva tabora. Na koncu koncev pa je vse odvisno od vas samih, kateremu se boste pridružili. Vsaka metoda ima svoje prednosti in slabosti, zato se poskušajte ravnati nagonsko in predvsem po dojenčkovih potrebah. Pa srečno!