Novodobni trend v starševstvu: Ste tudi vi helikopter?

Helikopterji ne letajo le visoko v oblakih, ampak tudi v mnogih gospodinjstvih. Morda se niti ne zavedate, da ste tudi vi eden izmed njih. Kako se takšno vedenje pojavlja v odnosu starš-otrok in kakšen ima vpliv na otrokov razvoj ter česa ne početi, da za svojimi malčki stalno ne bi letali kot helikopterji?

Običajno se sploh se ne zavedate in potem kar naenkrat ugotovite, da ste točno takšni starši, kakršni niste želeli biti. Stalno posegate v to, kar vaši otroci počnejo, brišete za njimi vse težave, jim urejate vse pomembne in manj pomembne reči in ste jim nenehno za petami. Preprosto rečeno – ne dovolite jim niti dihati. Če se v teh točkah prepoznate, je povsem mogoče, da ste helikopterski starš.

Od kje so se vzeli starši helikopterji?

Helikopterski starši niso niti z daleč »hit« 21 stoletja. Nad svojimi otroki krožijo od leta 1969, ko so se prvič pojavili v publikaciji psihologa, terapevta in profesorja Haima Ginotta. Ta je v svoji knjigi Between Parent & Teenager opisoval težavo najstnika, čigar mati se je do njega vedla kot helikopterski starš.

Sam izraz helikopterski starš oz. starš helikopter so uporabili nekaj let kasneje, natančneje leta 1990. Raziskovalca Foster Cline in Jim Fay, ki sta preučevala razvoj otrok, v knjigi Vzgoja z logiko in ljubeznijo opisujeta starše, ki otroke rešujejo iz vsake zagate, jim v šolo nosijo kosila, zanje delajo šolske projekte in jim skušajo ustvariti življenje kot iz pravljice brez težav in skrbi. Vemo pa, da je preveč dobrega, slabo.

Imajo dobre namene, ampak ...

Kot smo že naznačili, helikopterski starši svojim otrokom ne mislijo nič slabega, ravno nasprotno – zanje želijo le to najboljše, vendar pa se ne zavedajo, kakšno ceno bosta za to obe strani plačali. Prisotnost staršev in njihovo vključevanje v otrokovo življenje je dobrodošlo, vendar le do določenih razsežnosti. Kljub želji staršev, da bodo svojim otrokom pomagali za vsako ceno, se je pokazalo, da ima helikoptersko starševstvo na razvoj otrok škodljive učinke, to pa predvsem v kasnejši, najstniški dobi, ko starši začnejo otrokom omejevati njihovo svobodo in jim s tem nehote le »težijo«.

Starši – helikopterji v življenja svojih otrok preprosto posegajo preveč. Če se najdete v več naslednjih točkah, bi morali razmisliti o tem, kako bi najbolj varno s helikopterjem pristali in otrokom priskočilo na pomoč le takrat, ko bodo to potrebovali.

• Na igrišču ste jim stalno za petami. Ali pa jih za pete kar držite. Otroci ne smejo plezati po plezalih, teči za žogo, peči potičke v peskovniku ... Najbolje bi bilo, da bi jih postrojili in jim ukazali vsak nadaljnji korak.
• Že od osnovne šole jim ne izbirate samo krožkov, ampak vztrajate pri točno določenih učiteljih, prav tako določate s kom se lahko družijo in s kom ne.
• V primeru, da pride otrok domov iz šole/vrtca v joku zato, ker sta mu Marko ali Tjaša nekaj rekla in in nekaj naredila, takoj kličete njune starše in urejate zadevo neposredno z njimi.
• Učitelje v vrtcu ali šoli stalo sprašujete o napredku otrok, v primeru slabše ocene pa takoj trkate na vrata kabineta in zahtevate razlago. Dejstva, da se je vaš otrok zmotil, ne morete prenesti zlahka. Zagotovo je nekaj narobe s strani učitelja.
• Namesto njih delate domače naloge. S tem ne mislimo skupaj z njimi, ampak dobesedno – zanje. Ena stvar je, da otrokom pomagate z zahtevno nalogo iz matematike ali pa preverjate nove besede. Ampak popravljati šolski projekt za angleščino le zato, ker veste, da bi otroci to v drugačnih pogojih izvedli bolje, je to že čez mejo.
• Starejši otroci doma nimajo nobenih zadolžitev, resnično, razen osebne higiene, ob kateri bi prav tako želeli biti ves čas prisotni. Ni jim treba postiljati postelje, pomiti za seboj posode, da sploh ne omenjamo drugih gospodinjskih opravil.
• Otrokom ne dovolite početi reči, ki pritičejo njegovi starosti. Najstniki ne morejo iti k zdravniku brez vašega spremstva, nakupi ne pridejo v poštev, sami ne smejo iti niti na sprehod s psom.

To so le najočitnejši znaki vedenja helikopterskega starša. Seveda pa se kopičijo z otrokovo starostjo – maturirajo v vaši prisotnosti, zanje urejate počitniško delo in vsa pomembnejša potrdila za šolanje, kasneje pa ste več kot pripravljeni iti k njegovemu šefu in z njim prediskutirati višjo plačo. V mladosti jim namreč niste dali možnosti, da bi se spopadli s takšnimi težavami brez vaše pomoči.

Pazite se rezultatov

Vsak pretiran vzgojni način, ne bo odnesel brez posledic. Čeprav helikopterski starši delajo v dobri veri in otrokom ne želijo škodovati, bodo njihova dejanja vseeno imela posledice. Tu je seznam 5N – najpogostejših »stranskih učinkov« helikopterske vzgoje:

• Nezadosten razvoj in dozorevanje možganov. Kljub temu, da se starši stalno odločajo namesto otrok, se znižuje potreba po reševanju konfliktov in sprejemanju lastnih odločitev. Del možganov, ki za to skrbi se nahaja v prefrontalni skorji možganov. Če otrokom v zgodnji starosti ne daste možnosti za padce in pobiranje s tal, potem se možgani v tem delu ne bodo dovolj razvijali in otroci po odhodu od doma ne bodo sposobni samostojnega odločanja.
• Nesposobnost obvladovanja čustev. Otroci, ki so že od majhnega izpostavljeni helikopterskemu starševstvu, imajo že zgodaj težavo pri obvladovanju čustev in njihovo uravnavo. Znanstveno je dokazano, da že 5-letni otroci, ki so vzgojeni s »helikoptersko« vzgojo ne morejo sprejeti ne kot odgovor, imajo pogostejše napade jeze, so nepotrpežljivi, se ne znajo igrati z drugimi otroki in svojih igrač nikakor ne želijo posojati. Kasneje se takšna vzgoja lahko odraža kot nesposobnost izražanja čustev. Otroci s helikopterskimi starši ne znajo izgubljati in so navajeni biti zmeraj in povsod najboljši, saj so jim starši prvo mesto pri čimerkoli vedno izborili.
• Nizka samozavest in samospoštovanje. Prekomerna prisotnost staršev v življenju otrok povzroča, da si otroci ne verjamejo. Prepričani so, da nič ne morejo narediti dovolj dobro, in to zato, ker so jih starši vedno nadzorovali in za njimi narejeno nenehno popravljali. Takšno vedenje lahko prikliče občutek nesposobnosti in ničevnosti in pri otrocih vzbuja občutek, da brez staršev ne zmorejo narediti ničesar. To pa ne velja le za področje ustvarjalnosti, ampak tudi za vsakodnevne preproste dejavnosti, kot je na primer brisanje prahu.
• Nerazvita sposobnost spoprijemanja s situacijami. Ker so starši vedno pri roki, otrokom ni treba migniti niti s prstom. Zato se ne znajo spoprijeti z izgubo, neuspehom, porazom, kakršno koli spremembo in po drugi strani niti ne z izjemnim uspehom. Prekomerna zaščita onemogoča razvoj spretnosti reševanja težav in frustracijske tolerance. Tudi brez teh pomembnih psiholoških prednosti mladi ljudje vstopajo v delovni proces z veliko pomanjkljivostmi.
• Neuravnovešeno duševno zdravje. Stalna prisotnost staršev zahteva svoj davek tudi na področju duševnega zdravja. Helikopterska vzgoja zvišuje tveganje za nastanek depresije in tesnobe. Otroci helikopterskih staršev so manj odprti za nove ideje in dejavnosti, so bolj ranljivi, bojazljivi in nemirni.

V vsakem staršu tli delček helikopterčka, ki je v stalni pripravljenosti na vzlet, ki bo otrokom olajšal življenje. Pri katerem koli načinu vzgoje je pomembno pretehtati, kako bo to vplivalo na otroke ne le v tistem, ampak tudi v prihodnosti.