5 min. Ne razumem, zakaj se nekateri otroci neradi učijo, si je mislila Mila, ki je že pol ure sedela v svoji novi šolski klopi in vestno delala domačo nalogo. Ta klop je bila rožnate barve in je imela široko zložljivo tablo, na katero je lahko pisala tudi s kredo. Že dolgo je hrepenela po njej. Ko so jo pripeljali iz trgovine in jo prosili, da bi jo preizkusila, je bila od sreče vsa iz sebe.
»Milaaaa,« se je kar naenkrat z zadnjega, najbolj zadnjega kota trgovine zaslišal Olijev glas.
»Ah, spet ta moj brat,« je zavzdihnila Mila. Nalogo je želela končati kar najhitreje, da bi se potem lahko s prijatelji v gozdu igrala šolo. Seveda, tudi s svojo novo klopjo. Še posebno rada se je igrala učiteljice in poučevala, pripravljeno je imela tudi temo današnje ure – planeti našega osončja in kasneje malo poštevanko. Živalski prijatelji bi morali priti vsak čas. Ampak ko je zaslišala Olijev glas, ji je bilo jasno, da jo bo spet z nečim mučil.
»Kaj se dogajaaa?« je zaklicala nazaj, ne da bi se premaknila in pisala je naprej. Oli ima verjetno spet kakšno izmed svojih neskončnih vprašanj, si je mislila. Kako velika so krila potniškega letala? Kako hitro lahko poletimo v Brazilijo? Kako velika ušesa ima indijski slon? Koliko ton smeti lahko poje en smetarski avto? Kdaj pa kdaj so jo zaradi teh vprašanj resnično bolela ušesa. Kakopak, Mila je imela to »smolo«, da je bila bistra in za Olija je bila kot živa enciklopedija.
»Lahko prideš sem? Sem tukaj zadaj, za otroškimi hišicami,« jo je prosil Oli malce tišje. Mila je zavzdihnila, nejevoljno vstala od domače naloge in odšla iskat svojega navihanega bratca. Naletela je na labirint velikih škatel in barvastih embalaž, ki so se kopičile v dolgih regalih skladišča trgovine. Na koncu ji je le uspelo najti Olija.
»Mi lahko prosim poveš, kaj takšnega se dogaja, ko ...?« ji ni uspelo končati stavka.
»Pssst,« je zašepetal Oli in jo prosil, da naj govori tišje. »Oživel je ...«
»Kdo?« ni razumela Mila.
»Poslušaj!« ji je rekel medvedji bratec in pokazal na veliko škatlo brez oznak. Iz nje je prihajalo enakomerno smrčanje, ki je kdaj pa kdaj postalo bolj močno in se končalo s slastnim cmokanjem.
»Sem ti rekel, da bo papirnati zmaj oživel, poglej notri, normalno diha in premika krila, ko izdihuje,« je veselo pravil Oli, pri čemer so mu oči kar žarele.
»Ampak, Oli, saj to je običajen papirnati zmaj. Ti ne oživijo. Preveč risank gledaš,« je opomnila svojega sorojenca. Oli je verjel, da zmaji resnično obstajajo. Upal je, da bo enkrat takšnega imel in bo z njim letal po celem svetu. »No, kaj pa je potem to po tvoje, ha?« je Oli užaljeno vprašal. »Spomladi sem Kolumba odložil sem za zimsko spanje in ...«
»Tvojemu zmaju je ime Kolumb?« ga je začudeno prekinila Mila.
»Kolumb je bil vendar največji pomorščak,« je odvrnil Oli in mlel dalje. »Želel sem ga vzeti, da bi ga šel spuščat na ta veliki hrib za mestom. Zdaj moramo veliko vaditi, saj se bližajo tekmovanja v spuščanju zmajev in jaz ne bom dovolil, da bi spet zmagala ta mala nastrojena piskajoča veverica. Danes je odličen veter, zato mi je prišlo na misel, da ga malo prevetrim. Prišel sem sem in ugotovil, da Kolumb v škatli smrči. Razumeš? Oživel je! To prekletstvo iz Harryja Potterja zares deluje! Mogoče bi lahko na tak način oživeli tudi – kaj jaz vem – tvojo punčko Lizo in vse plišaste zajčke, ki bi jih potem lahko lovil. In veš kaj? Morda bi to delovalo tudi z načinom za povečavo. Lahko bi izbral katerikoli avtomobilček ali letalo iz trgovine in jih spremenil v resnične stvari za odrasle in ...«
»Dovolj!« je odločno rekla Mila. »Tukaj ne bomo z ničimer čarali. Preprosto nemogoče je, najprej morava ugotoviti, kako je naš smrčeči zmaj prišel v trgovino. Grem v škatlo.«
Mila se je sicer kanček bala – čeprav je prebrala že na desetine knjig – je vedela, da je veliko stvari na tem svetu še neraziskanih. Ampak bila je prepričana tudi o tem, da mora imeti skrivnosten zmaj v skladišču nekakšno razumno razlago. Morda pa to sploh ni zmaj, ampak nekakšna divja zver, ki bi lahko ušla iz živalskega vrta in prišla sem. Pazljivo je odprla škatlo in resnično zagledala nekaj z velikimi krili, ki so se med smrčanjem spodvihano dvigali gor in padali spet navzdol.
Previdno je splezala bližje in dregnila v eno krilo. Bitje se je nemirno obranilo in smrčalo naprej. Ugotovila je, da je krilo iz krep papirja, iz katerega se delajo tudi okraski za rojstnodnevna praznovanja. Ne, ta zmaj ne more biti živ, je pomislila sama pri sebi. Z večjim pogumom je dregnila še močneje in nekaj v notranjosti šumečega papirja se je začelo obračati, dokler se ni prevrnilo na drug bok in iz zelenega papirja se je naenkrat zakotalil Bruno. V naglici se je usedel in sploh ni razumel, kaj se dogaja.
»Bruno!« sta skupaj zaklicala Mila in Oli.
»Pri medvedjem smrčku, je že pomlad?« je začudeno vprašal zaspani medvedek in si pomel oči.
»Ti zaspanec! Kaj tu pravzaprav počneš? Pa saj si mi uničil Kolumba!« je zaklical zgroženi Oli.
Bruno je zmedeno pogledal okoli sebe in se v tistem vsega spomnil. »Nooo, strašno me je zeblo, saj je zunaj začelo močno pihati. Na poti v šolo bi me kmalu odpihnilo. Zato sem si skuhal melisin čaj z dobrim medom in vaju odšel iskat v skladišče. Na poti sem se utrudil in zaspal v prvi škatli, ki sem jo našel. Strašno mi je žal, Oli, nisem želel uničiti tvojega zmaja,«je žalostno rekel medvedek.
»Ampak kaj bom pa zdaj s svojimi tekmovanji?« je razočarano vprašal Oli.
»Tekmovali bomo,« je odločno napovedala Mila. »In imel boš še boljšega zmaja kot prej! Ravno sem dobila zamisel.«
Kako se je pa končalo? Ko so iz gozda prišli vsi živalski prijatelji, se je Mila domislila uro likovne vzgoje, kamor je vključila tudi Olija in Bruna. Prinesla je papir, lepilo in barve in vsi skupaj so ustvarili najlepšega zmaja na svetu – čudovitega triglavega zmaja z barvastim repom, ki se je čudovito vil v zraku. Zagotovo že slutite, kdo je bil zmagovalec velikega tekmovanja, ampak to je že druga zgodba. :-)
