Na pomoč, doma imamo malega perfekcionista

Ste opazili, da vse kar vaš otrok naredi, dela to z res veliko vnemo in želi biti za vsako ceno najboljši od vseh? Najverjetneje imate doma malega perfekcionista. Ta značajska poteza si zagotovo zasluži priznanje, po drugi strani pa lahko tudi škodi. Preberite si, zakaj perfekcionizem pri otrocih ni tako dobrodošel in kako pristopiti k otrokovi vzgoji.

Na pisnih preizkusih mora vedno zbrati vse točke, pri tekmovanjih mora biti vedno prvi in tudi najnovejši model igrače ali napredne tehnologije mora imeti prej kot vsi ostali otroci. Imeti visoka pričakovanja od sebe in tudi drugih pravzaprav ni nič slabega. Če pa otroci pričakujejo, da bo vse popolno, nikoli ne bodo zadovoljni s svojimi dosežki.

Previsoke zahteve

Perfekcionisti si sami postavljajo nerealne cilje, s čimer sami nase ustvarjajo ogromen pritisk. Zanje velja le preprosto – vse ali nič. Dovolj je, da jim do polnega števila točk na pisnem testu manjka le ena in že imajo to za neuspeh. Težava je v tem, da jim tudi uspeh sčasoma ne prinese veselja in ob tem takoj iščejo stopnjo višje.

Perfekcionizem je lahko za otroke odlična motivacija, kako dosegati boljše rezultate. Zelo hitro pa se lahko prevesi v težavo, ki otrokom bolj škoduje kot pomaga. Strokovnjaki so razdelili tri tipe perfekcionizma, od katerih lahko otrokovemu zdravju škodi kateri koli izmed njih:

1. Perfekcionizem orientiran na druge – človek zastavlja nerealne zahteve ostalim ljudem
2. Perfekcionizem orientiran na samega sebe – ljudje sami od sebe pričakujejo stoprocentne dosežke
3. Družbeno pogojen perfekcionizem – človek je prepričan, da mu nerealna pričakovanja določa družba, najsi so to starši, učitelji, trenerji ali partner.

Kako prepoznati perfekcionista?

Opozorilni znaki perfekcionizma se pri otrocih razlikujejo glede na starost in tip le-tega, ki se pri njih razvija. V splošnem se perfekcionizem izraža na naslednje načine:

• Težave z izpolnjevanjem nalog. Perfekcionist je prepričan, da rezultat ni nikoli dovolj dober.
• Neuspeh spremlja tesnoba.
• Pretirana občutljivost na kritiko.
• Nižja toleranca frustracije v primeru napake ali neuspeha.
• Prokrastinacija, s katero perfekcionist odlaša izpolnjevanje zahtevnejših nalog.
• Samokritika, samozavedanje in občutek zadrege, ki nastane v hipu in brez očitnega razloga.
• Težave pri odločitvah ali prednostnem razvrščanjem nalog.
• Prekomerna kritika do sebe ali drugih.

Pritisk šole in staršev

Perfekcionizem ni prirojena lastnost. Strokovnjaki so spisali nekaj dejavnikov, ki prispevajo k njegovemu nastanku:

• Akademski pritisk. Otroci si prizadevajo za najboljše rezultate zato, ker si želijo priti na najboljšo srednjo šolo ali univerzo, ali pa poskušajo pridobiti štipendijo za uspeh. Ti akademski pritiski lahko povzročijo, da si otroci želijo biti popolni, saj jim drugače v življenju ne bo uspelo nič.
• Biološki dejavniki. Perfekcionizem sicer ni prirojen, vendar ima lahko biološke temelje. Tesno je namreč povezan z duševnimi motnjami, kot na primer obsesivno kompulzivno motnjo ali motnjo hranjenja.
• Želja po ugajanju. Nekateri otroci želijo pridobiti občudovanje in naklonjenost s tem, da se izkažejo kot popolni v vseh pogledih. V nekaterih primerih je to lahko edini način, da pridobijo pozornost staršev.
• Nizka samozavest. Perfekcionisti se osredotočajo na svoje napake in spregledajo uspehe. To vodi v slabo mnenje o samem sebi, saj imajo občutek, da so le tako dobri, kot so dobri njihovi uspehi.
• Vpliv staršev. Otroke je treba hvaliti, vendar lahko prevelika hvala zahteva svoj davek. Če svoje otroke stalno hvalite za »brezvezne reči«, lahko dobijo občutek, da je narediti napako nekaj slabega in bodo želeli uspeti za vsako ceno.
• Starši-perfekcionisti. Če so perfekcionisti tudi starši, je več kot verjetno, da bodo enake perfekcioniste vzgojili tudi iz svojih otrok.
• Posvečanje pozornosti medijem. V novicah stalno poslušamo o odličnih rezultatih športnikov in uspehih igralcev in pevcev. Proti pol so spet izjave v medijih, kjer javljajo, da je bila dovolj ena napaka in športnik si je pokvaril celo kariero. Te odmevne zgodbe lahko pri otrocih vzbudijo občutek, da mora biti zmeraj vse popolno.
• Travma. Travmatični dogodki lahko pri otrocih povzročijo, da se bodo ljubljeni in sprejeti počutili le, če bodo dajali fantastične rezultate.

Ko perfekcionizem postane problem

To, da je otrok perfekcionist, še ne pomeni, da se bo samodejno povzpel na sam vrh. Perfekcionizem ima lahko v resničnosti ravno nasproten učinek. Perfekcionisti pogosto doživljajo tesnobo zaradi neuspeha, ki jim uspeh pravzaprav preprečuje. Strah pred neuspehom jih zavira v preizkušanju novih reči, kar lahko vodi k prikrivanju bolečine in nemira. Navzven se perfekcionisti kažejo kot ljudje, ki jih nič ne muči, saj je izraz strahu in bojazni izkaz neuspeha. Mnogi izmed njih zaradi tega s prihodom težav potihoma trpijo.

S perfekcionizmom je tesno povezana tudi raven stresnih hormonov. Perfekcionisti so pod stresom in imajo občutek, da se morajo na vsak način izogniti težavam, s čimer so podvrženi nenehnemu stresu. Ta pa lahko na dolgi rok resno poškoduje fizično in čustveno zdravje in vodi k težavam duševnega zdravja. Perfekcionisti so izpostavljeni povišanemu tveganju za nastanek depresije, tesnobe in drugih motenj duševnega zdravja.

Perfekcionizem spremenite v prednost

Ste pri vašem otroku opazili opozorilne signale, ki kažejo na perfekcionizem? Z naslednjimi strategijami lahko svojim otrokom pomagate njihovo stanje spraviti pod nadzor in ga spremenite v dobro lastnost zdravega tekmovanja.

• Pri otroku razvijajte zdravo samozavest. Skupaj se ukvarjajte z dejavnostmi, ob katerih se vaš otrok počuti dobro in pri katerih ne gre le za doseganje dobrega rezultata. Preizkusite prostovoljstvo, skupaj se učite novih reči in ga seznanite z ustvarjalnimi dejavnostmi. Zahvaljujoč aktivnostim, pri katerih ni cilj prvo mesto, ampak sama dejavnost, bodo otroci pridobili zdravo samopodobo.
• Skupaj ugotovite, kaj lahko nadzoruje in česa ne. Otroci morajo razumeti, da jim preprosto ne bo uspelo vse, kar se bodo namenili narediti in da nad nekaterimi stvarmi preprosto ne morejo imeti nadzora. Nadzorujejo lahko sebe, ne pa učitelja, ki pripravlja preizkuse znanja ali drugih otrok, ki so jih premagali, saj so bili veliko boljši in so imeli več izkušenj.
• Naučite jih zdravega samogovora. T.i. zdravi self-talk ima na otrokovo psihično dobrobit izjemen vpliv. Pomembno pa je razlikovati med samokritiko in samopomilovanjem. Pokažite otrokom, da se tudi vi pogovarjate sami s seboj in se v primeru napak do sebe vedete ljubeznivo. Na primer: »Danes nisem bila ravno z glavo na mestu in se mi je prismodila večerja. Nekaj drugega moram skuhati«, ali pa »Pozabila sem iti na banko. Bom šla jutri.«
• Bodite pozorni na svoja pričakovanja. Prepričajte se, da na svoje otroke ne pritiskate in od njih ne zahtevajte preveč. Če je njihov perfekcionizem pogojen z vašimi pričakovanji, znižajte svoje zahteve.
• Pohvalite trud in ne le rezultat. Drži, zbrane vse točke na testu si zaslužijo pohvalo, vendar pa svoje priznanje izrazite tudi takrat, ko jim bo nekaj točk do petke manjkalo. Pohvalite otroke za trud med učenjem in poudarite to, kako lepo se vedejo do prijateljev. Prepričajte jih, in tudi sebe, da uspeh v življenju ni najpomembnejši.
• Zastavite realne cilje. Pogovarjajte se z otroki o ciljih, ki si jih želijo doseči. Če za doseganje teh ciljev potrebujejo popolnost, pojdite skupaj čez vsa tveganja, ki jih visoko zastavljeni cilji prinašajo in poskusite malce znižati njihova pričakovanja. Začnite s tem, da skupaj zastavite bolj realne cilje.
• Svojim otrokom priznajte tudi lasten neuspeh. Zagotovo vsaj enkrat v življenju tudi sami niste dosegli tistega, po čemer ste hrepeneli. Odprto otrokom priznajte, da niste dobili svoje sanjske službe, ali pa kdaj v preteklosti niste prejeli želene nagrade. Delite z njimi svoje občutke, ki ste jih ob tem doživljali.
• Naučite jih zdravo prenašati neuspeh. Čeprav je neuspeh nekaj neprijetnega, ga lahko toleriramo. Svoje otroke naučite zdravo pristopati k razočaranju, zavračanju in napakam. Pogovor s prijateljem, pisanje dnevnika ali risanje/slikanje bo otrokom pomagalo, da se spopadejo z neuspehom in z občutki, ki jih doživljajo.

Določena raven perfekcionizma je dobrodošla in otrokom ne povzroča težav. Opazujte, kako se vaš otrok odziva na neuspeh, ali se zapira sam vase, zavrača prijatelje in ali neuspeh spremlja agresivnost ali globoka žalost. Če imate občutek, da nekaj ni v redu, se lahko obrnete tudi na otroškega psihologa.