Kaj je ločitvena tesnoba in kako jo premagati?

Sloves, ki pri otrocih spominja na dolino solz je v zgodnji starosti povsem običajno. So otroci, ki na starše kljub začetnemu joku pozabijo v trenutku, ko se vrata zaprejo in se takoj spustijo v igro z vzgojiteljem. Kaj pa otroci, ki poleg joka doživljajo tudi tesnobo zaradi starševega odhoda in so vznemirjeni, ko jih starši želijo pustiti z nekom drugim? Takrat pa govorimo o ločitveni tesnobi.

Ločitvena tesnoba ali separacijska anksioznost ni nov pojav, čeprav imajo lahko nekateri starši ravno takšen občutek. Je povsem normalen del otrokovega razvoja, ki pa lahko povzroča preglavice. Najpomembneje je razumevanje, kaj vaš otrok doživlja in to situacijo razrešiti že v njenih začetkih, da se ne bi razvila v resnejši problem.

Kaj je ločitvena tesnoba?

Dojenčki se v splošnem zelo dobro prilagajajo drugim vzgojiteljem in so predvsem starši tisti, ki tesnobo ob slovesu občutijo prvi. Če so zadovoljene vse otrokove potrebe, dojenčki do 6. meseca starosti odhod staršev doživijo brez večjih težav. Med četrtim in sedmim mesecem otrokove starosti se pri otrocih razvija t.i. občutek stalnosti predmetov.

Razumejo, da osebe in stvari obstajajo, tudi če so izven vidnega polja. Dojenčki ugotavljajo, da četudi mame, očeta ali bratca ne vidijo, to ne pomeni, da jih ni več. Še vedno pa ne razumejo, kako deluje čas in ne vedo, da se bo mama kmalu vrnila. Otroci v tej starosti še ne razumejo, da je starš odšel v sosednjo sobo ali pa samo za vogal in da bo v trenutku spet nazaj. Že takšna kratka starševa neprisotnost lahko pri dojenčku prikliče tesnobo in jok in se pomiri šele takrat, ko spet zagleda mamo.

Otroci od 8. meseca pa do enega leta so že bolj neodvisni, vendar pa so lahko v tem obdobju še vseeno negotovi, ko gre za ločitev od staršev. Zato se ravno v tem obdobju pri otrocih pogosteje razvije ločitvena tesnoba, ki se pojavlja z opaznim nemirom ob starševem odhodu. Otroci se odzovejo z intenzivnim jokom, ignorirajo prisotnost ostalih in se pogosto prilepijo na starša.

Prvi znaki separacijske tesnobe se lahko pojavijo tudi kasneje, okoli 18. meseca pa do 2. leta in pol, spet drugi otroci pa se s tem nikoli ne srečajo. Večinoma se ločitvena tesnoba pojavi po izrazitejšem stresnem dogodku, kot je na primer prvi dan v jaslih, prihod novega bratca ali sestrice, preselitev v novo stanovanje ali pa napetosti doma.

Vir fotografije: Freepik

Nadaljevanje je različno

Trajanja ločitvene tesnobe ni mogoče točno določiti, je pa odvisno od več dejavnikov, predvsem od otrokovega značaja in temperamenta ter reakcij staršev. V skrajnih primerih lahko traja od zgodnjega otroštva pa do prvih let osnovne šole. V tem primeru je lahko separacijska anksioznost znak globje tesnobne motnje, ki jo je treba reševati z otroškim psihologom. Ločitvena tesnoba, ki se nadaljuje v šolskem obdobju lahko vpliva na vsakdanje otrokove aktivnosti in če se pri starejših otrocih pojavi nenadoma, je lahko rezultat zbadanja ali zlorabe.

Ločitvena tesnoba se loči od vsakdanjih občutkov, ki jih otroci doživljajo v trenutkih, ko ne želijo, da bi starši odšli. Takšni običajni občutki se lahko odpravijo s preusmeritvijo na druge aktivnosti, ki vzbudijo otrokovo pozornost. Paziti pa je treba tudi na lastne reakcije, ki jih otroci zelo hitro opazijo in jih lahko začnejo izkoriščati. Če se zaradi otrokovega joka odločite ostati doma in to večkrat ponovite, bo otrok začel to taktiko uporabljati, da bi se izognil ločitvi.

Pritisk na čustva otrok in staršev

Ločitvena tesnoba je naporna za otroke, pa tudi starše, ki lahko ob tem doživljajo različna čustva. Po eni strani se lahko starši počutijo prijetno, saj je njihov otrok nanje končno navezan tako kot oni nanj. Veliko bolj pogosto pa občutijo krivdo zaradi tega, ker si želijo nekaj časa zase ali pa dajejo prednost delu pred skrbjo za otroka. Pogosto se pri starših pojavi občutek nemoči, kako zelo jih otroček potrebuje in kakšno pozornost zahteva.

Čas, ko starši od otroka ločeni, je za starše izjemno zahteven, saj je bil do sedaj otrok popolnoma odvisen le od njihove prisotnosti in nege. Zato je pomembno, ko se enkrat odločite od hiše oditi za nekaj ur (bodisi zaradi dela ali počitka), da svoje odločitve ne spreminjate, če to ni resnično nujno. Prav tako vam takrat ni treba stalno klicati starih staršev, varuške ali vzgojiteljice v jaslih.

Tako kot otrok, se morate tudi vi navaditi na to, da otrok ne bo zmeraj poleg vas. Zelo mikavno je vzeti v roke telefon in poklicati tiste, ki ste jim zaupali varstvo, vendar tega raje ga ne storite. Otroci se bodo navadili, da vas lahko kadar koli pokličejo in kasneje se vam to lahko maščuje.

To, da otroka starši ne želijo zapustiti, pa je hkrati dober znak tega, da je med njim in otrokom nastala zdrava vez. Zelo pomembno je, da bi otroci razumeli, da tudi če odidete, se boste na koncu zmeraj vrnili. Otrok se bo dobro počutil, tudi ko vas ne bo zraven in tako bo dobil možnost za razvoj svoje sposobnosti za spopadanje z ločitvijo, hkrati pa bo to odlična priložnost za razvoj neodvisnosti.

Olajšajte ločitev sebi in tudi otrokom

Ločiti se od otroka za nekaj ur ni preprosto ne prvič in niti tretjič. Naslednji nasveti bodo to obdobje olajšali otrokom in tudi staršem:

• Načrtujte. Zelo pomembno je, da odhod od otroka načrtujete. Če se le da, otroka v kritični starosti od 8. do 12. meseca ne puščajte v jaslih ali pri varuški. Če je mogoče, za varstvo raje prosite svoje najbližje sorodnike ali najboljšo prijateljico. Od otroka ne odhajajte niti takrat, ko je lačen, utrujen ali nemiren. Če je mogoče, odhod od doma načrtujte po počitku ali hranjenju. Ravno tako ne poskušajte oditi na skrivaj ali neopazno, saj lahko to tesnobo še poglobi. Otrok se lahko po takšnem odhodu počuti prevarano, zmedeno in vznemirjeno, kar pa lahko zelo načne vez med vami.
• Povadite odhod. Otroka začnite na odhod že prej pripravljati tako, da ga seznanite z novimi ljudmi in okoljem. Načrtujete, da boste otroka pustili pri sorodnikih ali varuški? Obiščite jih ali pa jih povabite k sebi domov, da bo otrok lahko z njimi preživel nekaj časa. Če ste otroka vpisali v jasli ali vrtec, imejte v tem času nekaj skupnih obiskov. Preprosto povadite ločitev in naredite vse, da bi se otrok lahko postopoma navadil na čas, preživeti brez vas. Dovolite mu, da od doma vzame najljubšo igračo, blazino ali odejico. Ti predmeti bodo otrokom priskrbeli uteho in zahvaljujoč njim se bodo počutili varno tudi na neznanem mestu.
• Ostanite mirni in dosledni. Z otroki ustvarite ritual, med katerim se prijetno in ljubeznivo poslovite. Ostanite mirni in izražajte ljubezen in zaupanje. Zagotovite mu, da se boste vrnili in določite čas, za to pa uporabite način, ki ga bo otrok razumel (na primer po kosilu, po večerji in podobno). Držite svojo obljubo in se resnično vrnite takrat, ko ste obljubili. S tem boste pri otrocih gradili zaupanje.

Je le začasno

Ločitvena tesnoba otrok zna pri starših sprožiti negativna čustva in občutke. V mislih imejte, da je ta faza le začasna. Povsem običajno je, da otrok ob ločitvi od staršev doživlja stres, predvsem v primeru, če je do takrat ves čas preživljal s starši. Zaupajte svojim instinktom in sledite svojim občutkom. Menite, da je pravi čas, da otroka za trenutek pustite z nekom drugim, čeprav kaže znake ločitvene tesnobe? Ne vdajte se, otroku pojasnite, kdaj se vrnete in v miru odidite.

Pozorni bodite na znake, ki bi kazali na to, da otrok tudi kljub vašemu največjemu trudu, ločitve ne doživlja po pričakovanjih. Lahko se pojavijo težave s spancem, napetost, izguba apetita, nočno mokrenje ali napadi jeze. Ločitveno tesnobo doživljajo tudi starejši otroci, ki so bolj plašni, tihi, manj družabni ali pa odraščajo v stresnem okolju.

Ločitvena tesnoba lahko preraste v separacijski anksiozno motnjo, in to predvsem takrat, ko se intenzivna ločitvena tesnoba nadaljuje še v predšolskem in zgodnjem šolskem obdobju. Ta motnja se izrazi pri približno 4 % otrok v predšolskem in zgodnjem šolskem obdobju. Otroci, ki trpijo za to motnjo se bojijo, da so ostali sami brez staršev ali vzgojiteljev in so prepričani, da se bo zgodilo nekaj slabega.

S separacijsko tesnobo so povezani tudi napadi panike, slabost, bruhanje, zadihanost, nočne more, strah pred spanjem v samostojni sobi in tudi velik strah pred ugrabitvijo. Če imate občutek, da se znaki ločitvene tesnobe vašega otroka izmikajo normam, ne odlašajte in obiščite zdravnika.