8 min. Dojenje ni dolžnost, ampak izključno pravica ženske. Materino mleko izpolnjuje nalogo hrane in zagotavlja zagon dojenčkovega imunskega sistema. H krati pa se med tem ustvarja vez med mamo in otrokom. Dojenje pa ni vedno prijetno in brez težav, včasih celo ni mogoče. Kaj storiti, ko dojenje preprosto ne gre?
Osnova pravilnega dojenja je izbira primernega položaja, o katerem smo pisali v prejšnjem blogu in pravilno pristavljanje in prisesavanje. Da je otrok pravilno prisesan boste spoznali po tem, če s spodnjo ustnico in brado prekriva večji del bradavice kot z zgornjo ustnico. Po priporočilih svetovalke za dojenje iz združenja Mamica, ki se ukvarja s svetovanjem pri dojenju, lahko, preden otroka pristavite, z otrokovimi usteci preidete bradavico z zgornjo ustnico od ene strani prosti drugi, da bi lahko usta kar najbolje odprl. Brada dojenčka bi morala biti v tej fazi blizu dojke, tako da bi se pri prisesavanju dotaknila dojke kot prva in da bi tudi pri sesanju med nosom dojenčka in dojko ostal prostor. Zahvaljujoč temu asimetričnemu položaju bo imel otrok glavico naklonjeno in bo lahko lažje pil. Dojenčki se bolje prisesajo, če sta z mamico v stiku koža na kožo, saj to v obeh prebuja nagone in spodbuja mamico k dojenju.
Ko dojenje spremlja bolečina
Dojenje je čudovito, dokler ne pridejo tudi težave, ena izmed njih so na primer razpokane bradavice. Razlog zanje je pogosto nepravilno prisesavanje ali nepravilna tehnika dojenja. Tudi to nepravilno prisesavanje lahko povzroči poškodbe bradavice. Razpokane in krvave bradavice so tako boleče, da so pogosto tudi razlog za prenehanje z dojenjem. Za to težavo so primerni naravni pripravki iz lanolina, ki za otroka niso škodljivi. Kreme vam pred dojenjem ni treba brisati. Nekaterim mamicam je pomagalo tudi samozdravljenje – ranjene bradavice so namazale z lastnim mlekom. Da bi se izognile razpokam, menjavajte položaje, da bi bil pritisk na bradavico vedno na drugem mestu. Bradavice imejte na suhem in na zraku, h krati pa jih ne umivajte preveč pogosto, da ne bi poškodovali njihovega zaščitnega lipidnega sloja.
Bradavica, ki ni idealne oblike
Pri dojenju oblika bradavice ni pomembna, bolj je pomembno to, da se lahko vsaj malo izboči. Ločimo tri vrste prsnih bradavic – običajne bradavice, ploske bradavice in vdrte bradavice. Ploske bradavice so takšne, ki se jih ne da izbočiti in se ne podaljšajo niti pri stimulaciji in hladu. Videti je, da ni višja od površine prsnega kolobarja. Vdrta bradavica (»sramežljiva«) je stanje, pri katerem je bradavica vdrta v dojko in je ni mogoče videti. Dojenje s takšnim tipom bradavic, za razliko od običajnih ni nemogoče, zahteva pa večjo potrpežljivost in vajo. In pogosto tudi poseg svetovalke za dojenje. Dojenček se lahko prisesa na katerokoli obliko bradavic in kolobarja, vendar bo za to lahko potreboval nekaj dni. Pomembno je, da mleko izsesavate in dojenčka potrpežljivo poskušate pristavljati na stimulirane bradavice. Pri vdrtih bradavicah pomaga običajna simulacija s prsti in njihova nabreklost tik pred dojenjem. V težjih primerih lahko pomagajo tudi pripomočki za dojenje, ki s stalnim pritiskom premikajo bradavico v odprtino membrane. Pazite, ne zamenjujete pripomočkov za dojenje za nastavke!
Ko pride (laktacijska) kriza
Še ena težava, s katero se lahko mamice srečajo je kriza pri nastajanju mleka. Obdobje krize nastane v času otrokove pospešene rasti, ko otrok potrebuje več mleka, to je med 3. in 6. tednom in okrog 3. in 6. meseca starosti. Tvorba mleka se mora prilagoditi dojenčkovim potrebam. Povečano nastajanje mleka boste spodbudili tudi z izsesavanjem mleka, dojenjem iz obeh dojk in pogostim dojenjem. Če bi v tem obdobju otrokom dali že gosto hrano, bi na koncu zmanjšali število dojenj in s tem tudi tvorbo mleka.
In spet te prsi ...
Med težave, zaradi katerih ženske razmišljajo o prenehanju z dojenjem so tudi zastoj mleka v prsnih žlezah in vnetja dojke (mastitis). Zastoj mleka se kaže kot boleča nabreklost na enem mestu dojke. Razlog za to je večinoma nepravilna tehnika sesanja. Pred dojenjem je priporočljivo, da otrdelo mesto otrete s toplo vodo in ga zmasirate. Med dojenjem bodo pomagali hladni obkladki ali hladen obkladek. Zastoj mleka se lahko razvije v mastitis. Za mastitis je značilna visoka telesna temperatura, mrzlica in boleče in pordelo mesto na dojki. Mastitis zahteva zdravljenje z antibiotiki. Z dojenjem pa ni treba prenehati, mleko lahko tudi izsesavate.
Težava je lahko tudi dojenček
Eden izmed dejavnikov, ki vpliva na uspešno dojenje je tudi gibljivost in funkcija dojenčkovega jezika. Pri pravilnem asimetričnem prisesavanju je jezik izven ust in presega spodnjo ustnico. Trd in kratek pretin pod jezikom povzroča, da je jezik manj gibljiv in ima zaradi njega otrok težave pri dojenju – je razdražljiv in ne dobiva dovolj hrane, zato je prisesan dlje časa. S tem ko se jezik ne giblje pravilno, drgne ob bradavico in lahko pride do razpokanosti in okužbe. Otroci nezadostno gibljivost jezika nadomestijo s povečanim pritiskom čeljusti, grizenjem in žvečenjem bradavice. Pri sumu na zraščen pretin bodite pozorni, ali se dojenček dobro prisesava in je zmožen izprazniti dojko. Pretin lahko potem prereže pediater, otorinolaringolog, kirurg ali pa otroški stomatolog. Obstajajo pa tudi zdravstveni zapleti dojenčkov, pri katerih se dojenje izrecno ne priporoča. Lahko gre za kakšne prirojene bolezni metabolizma ali pomanjkanje sesalnega refleksa.
Je vse v glavi?
Četudi je dojenje videti kot najnaravnejša stvar na svetu, muči mnoge mamice. Razlog za to ni vedno samo slabo prisesavanje in zdravstveno stanje, ampak tudi psihična neuravnovešenost, premalo spanja ali notranje prepričanje, da ženska noče, ali ne more dojiti, lahko se tudi odloči dojiti le za kratek čas. Psihično stanje igra pri dojenju veliko vlogo. Predvsem prvorodke se morajo prilagoditi novi starševski vlogi, po porodu prihaja tudi do uravnoteženja hormonalnih ravni, tako da nista razdraženost in jok nič nenavadnega. Sam stres lahko vpliva na proizvajanje mleka in dojenje. Potrebno podporo lahko mamica dobi pri svetovalki za dojenje – če ji ena ne zna pomagati, lahko poišče tudi drugo.
Zgodba mamice Katarine
Niti pomoč svetovalke za dojenje in vztrajno prizadevanje mamice ne zagotavljata vedno 100 % uspeha. Ko dojenje kljub trudu ne gre, je na vrsti steklenička z umetnim mlekom. Podobno se je zgodilo s Katarino, ki je pri 28. letih rodila svojega prvega otroka. »Če bi mi kdo rekel, da bo dojenje zame boj, mu ne bi verjela. Med nosečnostjo sem imela dovolj časa za pripravo na materinstvo. Brala sem o različnih vzgojnih metodah, nošenju, povezovalnem starševstvu in o samem porodu in njegovem vplivu na dojenčkovo psiho. Po drugi strani pa o dojenju nisem prebrala nič, saj se vendar o nečem povsem naravnem ni treba učiti. Že v porodnišnici sem doumela, da sem se zelo motila. Medtem ko so druge mamice dojile že od prvega trenutka, ko so jim otroka položili na prsi, sem bila jaz ravno nasproten primer. Kljub najinemu povezovanju (bonding) se ni znal prisesati. Ko je bilo le mogoče, sem vadila, otroka pristavljala, on pa ni hotel sodelovati. To, da se mleko ni sprostilo do petega dne, situaciji ni prav nič pomagalo.« Kristino so iz porodnišnice odpustili in svetovalka za laktacijo jo je naučila dojiti z nastavki, brez njih ni šlo.
Po tednu takšnega dojenja je ugotovila, da jo nastavki neizmerno omejujejo. »Želela sem dojiti, ko je otrok to želel, ampak je bilo z nastavki to zelo oteženo. Dojenje v javnosti me ne moti, ampak lepiti silikonske nastavke na bradavice in se truditi, da bi tam tudi ostali? Nasvidenje diskretno dojenje. Spet sem se odločila za obisk svetovalke za dojenje. Zahvaljujoč njej sem začela z dojenjem in njeni nasveti so mi zelo pomagali. Žal se mi je teden po njenem obisku znižala proizvodnja mleka. Spet sem poiskala svetovalko in to stanje je potrdila. Kupila sem si rastlinske preparate, zelišča, čaje in zvišala število dojenj,« je dodala Kristina. To obdobje je bilo zame psihično naporno, prav tako finančno, zelišča za 2 tedna so stala 30 evrov. Njen prvorojenec je še vedno prejemal premalo mleka in bil kar naprej lačen. Pomagali niso niti preverjeni nasveti »povezovalnih mami«, dojenček je jokal podnevi in ponoči in še te male količine mleka, ki je Kristini ostalo, ni hotel piti.
Nekaj tednov je zato mleko izsesavala in dojenčka hranila po t.i. cevki. »Bili smo izčrpani jaz in tudi mož, saj za hranjenje s cevko zahteva en par rok več. Pri meni se je pojavil baby blues, torej začetek blažje oblike poporodne depresije. Jokala sem in si očitala, da sem nesposobna mama, ki ne zna nahraniti lastnega otroka. Poigravala sem se z mislijo, da to mučenje končam in malemu dam umetno mleko. Ko sem svoje občutke delila s skupino mamic, sem namesto podpore dobila polno nasvetov v smislu, da je umetno mleko pravo peklo in se moram bolj potruditi. Morda sem zaradi vpliva okolja in drugih doječih mater stisnila zobe in dojila še naprej,« je opisala svoj boj z dojenjem.
Količina mleka se ji je malce zvišala in sin se je spet znal prisesati, kljub temu pa je v njej ostal neki grenak priokus z dojenja. Med tem intimnim dejanjem ni občutila navala ljubezni in povezave z otrokom, ravno nasprotno, čutila je veliko živčnost, tudi stanje tesnobe. »Nekje okrog 5. meseca je mali začel stavkati in zavračal dojko. Raje je jokal od lakote, kot pa da bi se prisesal. V tem obdobju so mi priporočili zaključiti z dojenjem zaradi svojih zdravstvenih težav in priznam, kar malce mi je odleglo. Kupila sem paket umetnega mleka, in veste kaj? Nikoli med dojenjem ni bil moj sin tako miren, kot po tem, ko je popil prvo stekleničko umetnega mleka. Ko sem zagledala ta blaženi obrazek, sem vedela, da je bila to dobra odločitev. Moji občutki tesnobe so izginili in veliko bolj sem začela uživati v materinstvu. Zame zagotovo velja – srečna mama = srečen otrok,« nam je zaupala svojo zgodbo Katarina.
