Povezovalno starševstvo: Nikakršna izmišljotina, ampak vrnitev k naravnosti

S pojmom povezovalno starševstvo, ali navezano starševstvo, se sreča veliko bodočih mamic in tudi očkov. Splet je poln nasvetov in načel, kako pravilno vzgajati otroka in čeprav se trudite najbolj kot veste in znate, vam bo nekdo zmeraj podajal nepotrebne nasvete. Povezovalo starševstvo ni izmišljotina modernih mamic, ampak življenjski slog, katerega osnova je vrnitev k naravnosti.

Povezovalno starševstvo, kot že sam pojem naznanja, je povezava med staršem in otrokom. Nekateri starši so mnenja, da je takšen vzgojni pristop pretiran, vendar je treba že takoj v uvodu omeniti, da povezovalno starševstvo ni nekaj nezdravega, ampak ga podpirajo tudi pediatri in otroški psihologi. Gre za naraven način vzgoje, na katerega so prejšnje generacije pozabile, dandanes pa se spet odkriva in starši so mu vse bolj naklonjeni. 

Otrok je na prvem mestu

Koncept povezovalnega starševstva je leta 1982 iznašel pediater Wilialm Sears, ki se je aktivno posvečal različnim vzgojnim pristopom. Pediater je s svojimi nazori razvnel diskusijo med strokovno javnostjo, njegove ideje pa so doživele razcvet šele 10 let kasneje, ko je s svojo soprogo Marto napisal knjigo: The Baby Book. Publikacija je postala nekakšna biblija povezovalnega starševstva in tudi po več kot 20 letih v njej starši najdejo dragocene nasvete, zahvaljujoč katerim bo starševstvo povezovalno za obe strani – dojenček in starši bodo zadovoljni.

Osnova te vzgojne metode imenovane povezovalno starševstvo je vzajemna komunikacija med starši (najpogosteje mamo) in otrokom. Temelj je prisotnost mame in njen stalen kontakt z otrokom. Prvi trije meseci so najbolj kritični in vloga mame zahteva ogromno mero potrpežljivosti. Starši se postopoma učijo prepoznavati posamezne dojenčkove signale in tudi razlikovati med potrebami in zahtevami. Velja, da ta dva pojma prvih šest mesecev pomenita eno in isto. Okoli sedmega meseca pa povezovalni starši vedo razlikovati oblike dojenčkovega joka in na podlagi tega ravnati.

Vir fotografije: Freepik

7 načel povezovalnega starševstva

Zakonca Martha in William Sears sta v svoji knjigi vzgojni princip povezovalnega starševstva strnila v nekaj točkah. Če želite svoje otroke vzgajati po tej metodi, se je treba držati naslednjih 7 načel:

1. Bonding – Ustvarjanje vezi med mamo in novorojenčkom. Temelj je kontakt koža na kožo neposredno po rojstvu. Če v primeru komplikacij bondinga ne more izvesti mama, jo lahko takoj po dojenčkovem rojstvu nadomesti tudi oče.
2. Dojenje na zahtevo – Mama bi morala dojenčka dojiti vsakič, ko si dojenček to zaželi. Sistem dojenja v rednih intervalih se ne priporoča. Namesto tega bi se moralo k dojenju postopati intuitivno, kot reakcija na dojenčkovo potrebo. Dojenje na zahtevo je dobro tudi pri zdravstvenih, predvsem prebavnih težavah dojenčka, ki hkrati olajša dojenje, če je to težavno.
3. Nošenje dojenčka – Nošenje poglablja vez med mamo in otrokom. Dojenček je pomirjen, saj je v bližini mame in spoznava njen ritem srca in vonj. Nosite ga lahko v rokah, v ruti ali nosilki.
4. Skupno spanje – Po besedah Searsa spanje v skupni postelji pomaga krepiti vez med mamo in otrokom. Otroka ščiti pred stresom in tesnobo in hkrati znižuje tveganje za sindrom nenadne smrti dojenčka. Tovrstno spanje je udobnejše tudi pri nočnem dojenju. V prvih mesecih po rojstvu je dojenčka dobro položiti v gnezdo za spanje, da bi bil v zakonski postelji varen.
5. Zaupanje v dojenčkov jok – Dojenčkov jok ima zmeraj razlog. Če je dojenček sit, ni polulan in ga nič ne boli, je mogoče, da doživlja stres in potrebuje stik z mamo. Starši otroka ne bi smeli pustiti izjokavati, saj mu s tem sporočajo, da se zanj ne zanimajo.
6. Izenačeno osebnostno in starševsko življenje – Starši ne bi smeli pozabljati niti na svoje lastne potrebe in se jih truditi uskladiti s povezovalno vzgojo. Zagotovo veste, da velja enostavna enačba, zadovoljen starš = zadovoljen otrok.
7. Pazite na »poznavalce« otroške vzgoje – Ta točka govori o zaupanju in prepričanju staršev v vzgojni stil, ki so si ga izbrali. Negativne reakcije drugih in nepotrebni nasveti ga ne bi smeli prizadeti.

Je treba upoštevati vse točke?

Zakonca Sears menita, da bi se idealno morali držati vseh načel. Kdaj pa kdaj pa to pač ne gre – na primer če bonding ni mogoč zaradi stanja porodnice ali nezmožnosti dojenja. Dobra novica je, da je vez mogoče znova vzpostaviti tudi kljub oviram.

Če mama ne doji ali otroka ne nosi, to ne pomeni, da otroku sporoča, da je tu zanj ni v 100 %. Osnovno načelo povezovalnega starševstva je otroku zagotavljati, da je starš zanj zmeraj tu, razume njegovo bolečino in mu pomaga zmeraj in povsod. Zahvaljujoč povezovalnemu starševstvu se dojenček nauči, da ima njegov jok pomen, saj bo starš prišel in dojenček ne bo trpel v tišini. Ravno to je načelo povezovalnega starševstva – starš je v fizični bližini otroka in se lahko tako bolje odzove na njegove potrebe.

Povezovalno starševstvo spodbuja empatijo

Načelo povezovalnega starševstva ima veliko nasprotnikov in skeptikov. Starejše generacije mamic ne znajo prehvaliti izjokavanja dojenčka, s katerim naj bi si »krepili svoja pljuča«, ali pa se učili samostojnosti. Enako ni bilo nič neobičajnega, če je mamica po nekaj tednih dojenja prešla na adaptirano mleko, predvsem zaradi tega, da se je lahko vrnila na delo, ali pa zato, ker je bila takrat preprosto to le navada. Morda si pravite, da čeprav celotna generacija povezovalne vzgoje ni poznala, so danes ti odrasli povsem v redu ljudje. Zakaj je torej povezovalna vzgoja boljša?

Številni od omenjene generacije so vpliv takšne vzgoje prenesli tudi v odraslost. To se kaže s hladnimi odnosi s svojimi starši, partnerji, otroki in tudi širšo okolico. Povezovalno starševstvo se trudi v otrocih prebuditi vero v svet, jim priskrbeti varno čustveno osnovo, iz katere otroci črpajo tudi v prihodnosti. Povezovalno starševstvo pomeni bližino in ljubezen, ki jo otrok mora doživljati, da jo lahko daje naprej. Številne raziskave potrjujejo, da je otrok, ki je občutil varno vez s starši v prvih letih življenja, bolj pogumen, inteligenten, ustvarjalen in manj agresiven, in kar je najpomembnejše, je empatičen, torej se zna vživeti v čustva drugih.