So edinčki težavni otroci, ali pa je to le mit?

Z naraščajočim številom edinčkov v družinah pogosto prihaja k polemiki, ali je takšen »minimalistični« pristop k potomcem pravilen, ali pa nam celo škodi. Družba je pogosto mnenja, da so edinčki osamljeni, sebični, razvajeni, gospodovalni in socialno manj prilagodljivi kot njihovi vrstniki, ki imajo kakšnega sorojenca. Pa je to res?

Število otrok v družini izrazito pada. To potrjujejo statistike Eurostata, kjer so družine v Evropski uniji z enim potomcem enostavno trend – predstavljajo skoraj polovico vseh gospodinjstev z otroki. Družine z dvema potomcema predstavljajo približno 40 %, medtem ko družine s tremi ali več otroki le 13 %.

Edinčke »rojeva« naš življenjski stil

Presenetljivo je, da kljub izrazitim ekonomskim spremembam in spremembam življenjskega sloga, ljudje še vedno ohranjajo predstave, ki izhajajo iz tradicionalnega podeželskega modela sobivanja. V okviru tega je veljalo, da veliko število otrok zagotavlja »delovno silo« v družini. Danes pa je položaj popolnoma drugačen.

V združenih državah se s fenomenom pojava edincev že leta ukvarja sociologinja in strokovnjakinja za družinske zadeve, Susan Newman. V svoji knjigi »The Case for the Only Child: Your Essential Guide« (Dejstva o edincih: Vodič po osnovah vzgoje) se podrobno ukvarja s problematiko in miti družin z enim otrokom.

Možnosti za drugega otroka se zmeraj bolj znižujejo

Susan je prepričana, da družine z enim otrokom počasi postajajo nov vzorec tradicionalne družine. Na to vpliva ekonomija zahodnega sveta in tudi samske ženske, ki ustanovijo družino veliko kasneje. Večina izmed njih je primorana delati, da družinski proračun ne bi bil odvisen le od enega partnerja, zato se prihod otroka oddaljuje.

»Težava pri tem je, da ženske, ki prelagajo materinstvo, tekmujejo z neplodnostjo ali drugotno neplodnostjo. Višja starost staršev je lahko celo ovira za posvajanje otrok. Da ne omenjamo, da so stroški, povezani z ureditvijo posvojitve ali zdravljenje neplodnosti, daleč od finančnih zmožnosti, ki si jih lahko privošči večina družin,« pojasnjuje sociologinja v intervjuju za Psychology Today.

Dober začetek življenja zvišuje zahteve

Tudi britanski časopis, Guardian je leta 2014 skupaj s spletno stranjo, Netmums.com osvetlil družine z enim otrokom. V raziskavi, v katero se je vključilo več kot 2500 gospodinjstev, so ugotovili, da čeprav se prilivi poročenih parov ali samohranilcev zvišujejo, na drugi strani rastejo tudi zahteve, ki se tičejo vzgoje otroka, oz. z družbenimi predstavami o tem, kaj pomeni ustvariti svojim potomcem ugodne pogoje za »dober začetek življenja«.  

Strokovnjaki argumentirajo, da je današnji svet posveča ogromno pozornosti na osebnostni razvoj. Če torej želite vzgojiti uspešnega otroka, morate vanj vlagati – mu priskrbeti najboljše možnosti za bivanje, izobrazbo, doživetja, izkušnje, potovanje in razvoj talenta. Več staršev se zato raje odloči za enega otroka, ki mu lahko omogočijo kar največ možnosti za samoizpolnitev.

Razvajenost je izid slabe vzgoje, ne števila otrok

Biti edinec ima, seveda, svoje prednosti in slabosti – podobno kot rasti v družini z enim ali več sorojenci. In prav dejstvo, da so edinci edini otroci, torej središče vesolja svojih staršev, iz njih kar samodejno ustvari sebične nehvaležneže. Eden z najvplivnejših psihologov, G. Stanley Hall je celo zatrjeval, da je »biti edinec, že samo po sebi bolezen«. Raziskave zadnjih desetletij pa njegovo mišljenje zavračajo.

»Ni pomembno to, ali vaš otrok ima, ali nima sorojencev, današnji otroci so preprosto razvajeni zato, ker jim starši ne znajo reči, ne. Niti za minuto jih nočejo videti nesrečne in zato suženjsko izpolnjujejo njihovim zahtevam in željam,« je razložila Susan Newman.

Navideznih prijateljev nimajo le edinčki

Mnogi domnevajo, da so otroci brez sorojencev bolj osamljeni in zato so bolj dovzetni za izmišljanje »navideznih prijateljev«, ki jim pomagajo premagovati samoto, strahove ali občutke v razmerju k vrstnikom ali odraslim. Psihološke raziskave so pokazale, da ima take izmišljene prijatelje okrog 60 % otrok, pri čemer ne gre le za edinčke, hendikepirane ali bolne otroke, kot nekateri domnevajo.

Edinčki so bolj prijateljski, kot si mislimo

Glede na to, da edinčki nimajo sorojencev, iščejo prijatelje v skupinah otrok. Hitro ugotovijo, da vsi »triki«, ki delujejo doma v družini, nimajo enakega učinka v krogu prijateljev. Agresivno in gospodovalno vedenje bi jih lahko odvrnilo od novih prijateljev, zato ga raje opustijo. Tudi zaradi tega razloga se z nastopom vrtca ali šole razlike v socialnih veščinah med edinci in otroki s sorojenci hitro zabrišejo.

»Nasprotno, prav otroci iz družin z več otroki se običajno težje sprijaznijo s tem, da je v skupini glavni nekdo drug. Primorani so deliti igrače, televizijo in tudi starše, pogosteje doživljajo odrinjenost in tekmovalnost, in zato obstaja večja verjetnost, da se bodo borili za prvo mesto in kričali glasneje, da bi bili slišani. Edinci pa so nasprotno navajeni, da se jim doma ni treba boriti za prostor,« argumentira Susan.

Otroci brez sorojencev nimajo s kom tekmovati

V zvezi z odnosi med sorojenci lahko govorimo o večji meri socializacije in zmožnost posojanja svojih stvari drugim in tudi skrbi za druge. To je očitna prednost družin z več otroki. Navadno pa se taji temna stran tega, ki jo s seboj prinaša tekmovalnost med sorojenci.

Nasilno vedenje, grde besede ali pa celo tepež med brati in sestrami niso izjeme in naenkrat lahko privedejo do čustvenih težav ali vedenjskih motenj v prihodnosti. Edinci so prihranjeni takih »tegob« odnosov med sorojenci.

Edinčki so bolj samozavestni

Ti otroci dobivajo veliko pozornost staršev, vendar ne zmeraj. Pogosto so primorani poslušati le pogovore odraslih, kar pripomore k njihovemu razvoju inteligence. Če boste svoje otroke vzgajali s primerno pozornostjo, bo s tem prejel nekaj najboljšega v življenju in zrastel ne le fizično, temveč tudi duševno.

Mnoge študije kažejo, da prav zaradi tega razloga velika večina edinčkov dosega izjemne rezultate v šoli in službi, običajno so bolj motivirani, samostojni, energični, podjetni in imajo več samozavesti.

Minusi življenja brez sorojencev

• Pretirana skrb staršev ima lahko nasprotni učinek. Predvsem takrat, ko se ljubezen spremeni na tesnobni nadzor in prenašanje osebnih ambicij na potomce. Taka izkušnja je za otroka, ki v družini nima primernega zaveznika, izredno izčrpna.
• Edinčki so kasneje v odraslosti izpostavljeni večjemu psihičnemu pritisku zaradi izgube bližnjih ali lastnih staršev, saj skrbi ne morejo deliti z nikomer v družini. Sorojenci pa se lahko vedno obrnejo eden na drugega.
• Otroci, ki odraščajo brez brata ali sestre pogosto podlegajo perfekcionizmu. Če boste poskušali popraviti vsako stvar, ki jo naredijo, pa najsi je to postiljanje postelje ali pospravljanje, boste s tem le povečali obsesijo s popolnostjo. Pomembno je, da jih naučite sprejeti dejstvo, da v življenju ne bo vse vedno tip-top.
• Edinci so pogosto bolj kritični do svojega okolja, imajo visoka pričakovanja od drugih in tudi od sebe. Tudi zato lahko v večjem kolektivu na začetku delujejo domišljavo in gospodovalno. Omogočite jim izkušnje z drugimi otroki, hodite z njimi na otroško igrišče in jih vključite v različne krožke ne le zaradi razvijanja njihovega talenta, ampak tudi zaradi ustvarjanja odnosov z vrstniki.

Zapomnite si, da biti edinček sploh ni diagnoza. Taki otroci so prav tako lahko ljubeznivi, prijateljski in dobrodošli, kakor njihovi vrstniki, ki prihajajo iz družin z več otroki. Osnova je namreč vzgoja. Če ta deluje, lahko katerega koli otroka vzgojite dobrega in uspešnega človeka.